Liga Nova KBM

KK Šentjur

:

KK Zlatorog

Košarkarska zveza Slovenije
Liga Nova KBM
Helios Alpe Adria Cup
Nakup vstopnic preko spleta
  • Facebook
  • Twitter

Novice

Intervju z Gregorjem Zdolškom

objavljeno 24.10.2017, kategorija: splošno

Pred dobrim mesecem dni je slovenska košarkarska reprezentanca z zlato medaljo na evropskem prvenstvu dosegla svoj vrhunec. Del ekipe je bil tudi naš nekdanji sodelavec, maser Gregor Zdolšek, kateremu smo ob uspehu čestitali in se zahvalili za sodelovanje v preteklih sezonah pred začetkom prve prvenstvene tekme nove prvoligaške sezone. V časopisu Šentjurčan je izšel tudi intervju z njim, v nadaljevanju pa ga lahko preberete.

 
Sladki priokusi evropskega prvenstva v košarki že izginjajo, navijaški rekviziti so že pospravljeni, igralci so nazaj v svojih klubih in celotna ekipa prihaja ponovno k svojim močem. A vendar, takšne zmage ne gre kar pozabiti. Naš sokrajan, Gregor Zdolšek, član reprezentance, je spregovoril za vas, dragi bralci in nam razkril, kako se je počutil ob zmagi in kako na sprejemu v domačem kraju.
 

S športom ste začeli zelo mladi, je res? Ta ljubezen vas je pripeljala celo do službe v reprezentanci.
»V osnovni šoli sem pod vodstvom Vlada Artnaka začel trenirati atletiko v Šentjurju. Moje navdušenje nad žogo pa me je pripeljalo v Nogometni klub Šentjur, kjer sem tekmoval v različnih sekcijah. Študiral sem v Mariboru in mojega hobija nisem nikoli zanemarjal. Po študiju sem odšel v vojsko, nato pa sem se zaposlil v Diagnostičnem centru Šentjur. Naključje mi je pripeljalo Urbana Palčnika in Jožeta Palčnika, ki sta me povabila v košarkarski klub v Šentjur, kjer bi skrbel za igralce in jih spremljal na tekmah. V klubu je istočasno deloval Dejan Mihevc, ki je hkrati delal še za Košarkarsko zvezo Slovenije in me povabil k sodelovanju. Seveda sem se strinjal, a hkrati ostal nizkih pričakovanj. Kaj kmalu so me poklicali in seveda sem se z veseljem odzval, brez razmisleka. Članska reprezentanca se je zbrala na Rogli, na pripravah, kamor so povabili tudi mene. Na poti na Roglo pa sem streznil svoje misli in ugotovil, da bom delal s svetovnimi asi, katere spremljam na televiziji. Jaz pa se peljem na Roglo masirati njih. Šele takrat me je srečal razum in sem dojel v kaj sem se zapletel. Ko smo skupaj kosili sem se tresel kot šiba na vodi, gledal sem jih in se nisem mogel načuditi samemu sebi. Takšni so bili moji začetki v reprezentanci.«
Kaj vam pomeni delo v reprezentanci?
»Zame je to neizmerna čast. Zelo malo ljudi ima možnost delati v članskem reprezentančnem kolektivu. Lahko bi rekel, da sem rojen pod srečno zvezdo. Velikokrat rečem, da ni lepšega trenutka, kot naša Zdravljica pred tekmo. Vedno med obide kurja polt in začutim ponos ter čast.«
Kaj bi lahko rekli, koliko dela je vloženega v košarkarje?
»Kadar se pripravljamo intenzivno je precej naporno. Pred jutranjimi treningi skrbim za napitke in raztezanje. Razdeljujem led ali druge pripomočke, če kdo potrebuje oskrbo, mu pomagam. Po jutranji tekmi stvari pospravim in naredim igralcem terapije. Večerni trening pa je še bolj naporen, saj dejansko igrajo tekmo in skrbim za poškodbe. Sledi še tri ure terapij. Torej delamo nekje od devete ure zjutraj pa do enajstih zvečer. Lahko rečem, da je vse skupaj zelo naporno, še posebej prve tri tedne bazičnih fizičnih priprav. Malo za šalo pa vam naj povem, da se ob zmagah ne čutijo bolečine. Ob porazih pa igralce boli tudi tisto, česar morda drugače nebi čutili.

Kako bi opisali vašo ekipo?

»Pet trenerjev, zdravniki, fizioterapevti, igralci in še več oseb, ki dela za ekipo se dobro razume. Za igralce lahko rečem, da se je letos med njimi spletla najboljša kemija, kar se je gotovo pokazalo na parketu. Igralci niso samo igralci, so profesionalni igralci. Postali so dobri prijatelji, ki bi en za drugega naredili vse. Tudi tisti, ki niso igrali veliko, ki so bili za rezerve, se niso počutili izobčene, vseeno so bili del ekipe in prijatelji.. Zaradi vzdušja ekipe, kvalitete posameznikov in strokovnosti trenerja so poželi takšne rezultate, kot so jih. So pa to zelo normalni in preprosti fantje. Nihče ni vzvišen ali nedostopen. Vedno so pripravljeni na pogovor, fotografiranje in podpisovanje majic ali ostalih rekvizitov. Enostavno so preprosti fantje. Nikomur ni videti, da služijo milijone in igrajo v elitnih klubih.«

Kakšni pa so odnosi med vami?

»Vsi vemo kakšna je hierarhija v ekipi. Se pa hkrati dobro poznamo in si zaupamo. Vemo kdo ima kakšno nalogo in zato se imamo lepo in dobro delujemo.« Žvprašanje= Kako bi opisali vaše potovanje od Finske do Turčije in tekme, ki ste jih odigrali? »To prvenstvo je bilo poseganje v dve skrajnosti. Na Finskem je bilo 10°C, mirna država, umirjeni in prijazni ljudje. V drugi skrajnosti pa Istanbul, 30°C, energičnost v ljudeh in adrenalin v igralcih. Po zmagi z Ukrajino bi lahko rekel, da so se začele psihične omejitve. Zavedali smo se Latvije, naših nasprotnikov in pritisk na nas je bil velik. Vedeli smo, da smo bili blizu zmage in veliko smo razmišljali o tem, si delali različne scenarije in hkrati sanjali o prvem mestu. Pojavila se je nespečnost in pomankanje apetita. Po polfinalni tekmi, ko smo medaljo že imeli, se nismo vseh uspehov sploh zavedali. Na finalni tekmi sem bil popolnoma miren, že od samega začetka. Ko smo vstopili v dvorano sem videl vse navijače, ki so tako strastno kričali in pozdravljali naše igralce. Takrat me je prešinilo, da te tekme ne bomo izgubili. Od tistega trenutka dalje sem bil popolnoma miren. Po zadnjem pisku sirene pa sem čutil samo veselje in veselje.«

Kako ste proslavili zmago?
»Ob enih zjutraj smo zapustili dvorano, saj so nas novinarji enostavno okupirali. Sledila je navijaška zona, kjer smo večerjali. Tam se nam je odvalil kamen od srca. Sam sem se tam počutil kot lupina, popolnoma izčrpan in prazen. Ko sem se vrnil v sobo sva s fizioterapevtom ležala eno uro in gledala v strop in se spraševala, če je to sploh možno. Sledila je še kratka zabava in spat smo šli okoli sedme zjutraj. Pravo slavje pa je bilo šele med letom nazaj. Takrat so spustile vse zavore.«
Kako pa ste se počutili na sprejemu v Ljubljani?

»Na letališču so nas pričakali gasilci, vsi letališki delavci so nas slikali, policisti, varnostna služba in vsi ostali so slavili z nami in nam čestitali. V Ljubljani pa nas je pričakala velika množica ljudi, takrat smo se zavedali koliko ta medalja pomeni Slovencem. Lahko bi rekel, da ni Slovenca, ki ni gledal tekme. 20 000 ljudi je čakalo v dežju na nas. Sprejem je bil res neverjeten. To so zgodbe, ki jih bomo pripovedovali našim vnukom. Na koncu je sledila še zasebna zabava, tam pa smo do konca proslavili naslov evropskega prvaka.«

Kaj pa sprejem na Ponikvi?
»Ta sprejem pa je popolnoma druga zgodba. Niti pomislil nisem na to. Res so dobro skrivali pred mano. V četrtek me je partnerka prepričala, da moramo na kosilo v restavracijo. Sicer se najbolj nisem strinjal, ampak glede na to, da sem bil odsoten dva meseca, sem ji seveda ustregel. Kaj pa naj bi. No, ko smo se vračali, mi reče, da moram zapreti oči. Seveda je nisem ubogal. Zavili smo k šoli in ko sem videl ves avtomobile in ljudi…takrat so se mi zatresla kolena. Kljub temu, da sem pred tem dal že nekaj intervjujev, je bilo to še vedno nekaj najbolj neverjetnega. Zato res hvala vsem prijateljem, družini, znancem, Ponikovljanom in vsem, ki so tako ali drugače pomagali pri organizaciji. Iskrena hvala!«
Kaj vam pomeni zmaga in kaj za Slovenijo?

»Pomeni mi rezultatsko zadoščenje, da smo vsi delali dobro in prav. Z zmago nam je poplačan trud, ki smo ga vložili. Mislim, da je to največji ekipni dosežek.« Žvprašanje= Ali Slovenci dovolj podpiramo naše športnike? »Navijači gotovo. Šport povezuje ljudi skupaj. Vendar politika in gospodarstvo nista najbolj naklonjena športu. Moje mnenje je, da se določeni ljudi pokažejo samo ob zmagah, kar pa narodu ni všeč. To smo lahko videli tudi na sprejemu, ko so ministrico izžvižgali iz odra.«

Kakšen pa je bil povratek k družini?
»Z mojimi puncami sem se dobil na letališču. Vendar so bile one ujete za steklom zaradi varnostnih razlogov. Ko smo se zagledali smo se vsi štirje začeli jokati, vsak na svoji strani stekla. Nekako sem uspel prepričati policiste in varnostnike, da so nas spustili skupaj. Dvignili so vse tri čez ograjo in ko smo se objeli so mi po licu tekle solze. Ta moja odsotnost ni stresna samo zame, temveč za vso družino. Dekleti odraščata, mene pa ni zraven. Naša komunikacije je preko telefona ali računalnika. Zavedam se, da me dekleti potrebujeta in pogrešata očeta. Težko je biti stran od družine. Tudi moja partnerk je v zadnjih 8 letih ves svoj čas darovala za navihani dekleti, saj mene ni zraven. Zato menim, da je tudi do nje pravično, da počasi končam in se lahko posvetim njim.«

Kakšni so vaši načrti z reprezentanco?

»Trenutno menim, da sem popolnoma izčrpan in prazen zaradi košarke. Dovolil si bom vzeti še nekaj časa za razmislek in videl, ali me oranžna žoga še privlači. Enostavno deset let tega tempa lahko rečem, da me je ta uspeh čustveno izpraznil.«

Koliko menite, da se je priporočljivo gibati?

»Rekel bi, da je prav, da v vsaki stvari v življenju najdeš zlato sredino. Nekateri strokovnjaki pravijo, da je že pol ure gibanja zdravo za telo. Jaz vedno pravim, da je pomembno, da športne discipline izvajamo pravilno. Ne pozabimo na zdrav duh v zdravem telesu. Najdimo si nekaj, kar nam ugaja in nas osrečuje. Ni pa zdravo pretiravati. Iz osebnih izkušenj lahko povem, da mnogi profesionalni športniki po karieri ne morejo živeti brez bolečinskih tablet. Prav je da izkoristimo čas, ki ga imamo na voljo zase in naredimo nekaj za svoje telo.«

 

Pet hitrih vprašanj za Gregorja:

Najljubša hrana? »Polnjena paprika!«

Najljubši šport? »Nogomet.«

Zadnje neslužbeno potovanje? »Kanarski otoki.«

Najljubša država? »Finska.«

Oseba, ki vam v življenju pomeni največ? »Hčeri Zala in Zoja.«
 

<< nazaj


Tajfun Planina Intercom Celje Telekom Slovenije Gostišče in prenočišča Bohorč Štajerski val Radio Rogla Šentjurske novice Mastroj Zavarovalnica Triglav, d.d.
Občina Šentjur

©2003-2017 KK Šentjur. Vse pravice pridržane.